Vzdolž glavnega trga je staro mestno jedro spremenilo svojo podobo. Izpred častitljivo lepih starih palač so odstranjeni avtomobili, zakrite novodobne reklame in izložbe. Posamezni deli trga so postarani.

Druga polovica decembra je in iz stranskih mestnih ulic vse dni mrzlo vleče severni veter. Temni zgoščeni oblaki se pehajo po nebu, sonce niti za hip ne prodre skoznje. Pričakovali so, da bo v tem času mesto že zasneženo … snega pa od nikoder!

V mesto je prišla velika filmska ekipa z namenom, da posnamejo nekaj prizorov za nov slovenski film. Predhodno je bilo seveda veliko priprav, ki spadajo k temu poslu. Vse je bilo treba zavarovati, postaviti kulise, osvetljavo, prostor za tehnično opremo ter vso spremljajočo zmešnjavo kablov. In zasnežiti mesto, ker je vreme, žal, zatajilo. Stiropor je tako nadomestil pravi sneg.

Z njim so prekrili vse klopce, tlak, kulise in polni so ga predvsem zatišni koti preddverij in dvorišč; tistega puhastega umetnega snega, kamor ga vztrajno nanaša veter.

Za snemanje rabijo tudi statiste. Prijavilo se je veliko tistih, ki jim takšen ‘direndaj’ popestri enoličnost vsakdana. Vendar tudi statist ne more biti prav vsak. Zbrali so se ob določenem času na določenem mestu. Vsi, ki niso prišli v izbor, so jezni, razočarani in marsikatera pikra beseda je izrečena na račun žirije. A tako je pač … Izbrani statisti so podpisali pogodbo in dobili navodila, kdaj, kje in kako bo njihova prisotnost ovekovečena, zapisana v zgodovino.

Sredi mrzlega poznega popoldneva so zbrani pod arkado, vsaj malo v zatišju pred mrazom. Dolgo se nič ne zgodi. Negodujejo, zebe jih v noge. Pogoj, da posameznik sodeluje, je, da v vsem dogovorjenem času, od začetka do konca, ne zapusti prizorišča, kar ni vedno lahko. Končno pride spremljevalna ekipa, ki  preveri njihovo istovetnost in jim da navodila.

»Tam zgoraj za oknom, ki je razsvetljeno, je naša garderoba, kjer boste odložili svoje stvari in naši garderoberki vas bosta preoblekli. Prav?« Dovolj je prikimati s čim manj dodatnih vprašanj in po zavitih stopnicah do podstrešja, do garderobe, kjer zaudarja po naftalinu. Polna stojala oblačil: dolgih starih damskih oblek, plaščev, krinolin, pa moških srajc s poštirkanimi ovratniki, frakov; v kartonskih škatlah pokrivala, rokavice, torbice, čevlji … okraski, navlaka, kič.

Silva obstane med vrati, zmedena od vsega novega.

»Gospa, stopite bliže. Kaj boste predstavljali?« Razločen glas garderoberke jo predrami.

»Ja, jaz … jaz naj bi bila starejša mestna gospa, ki pride skupaj z nekim gospodom proti pivnici …«

»Aha, vem! Gospod se že preoblači onstran stojal. Poglejva, kaj vam bo pristajalo.« Silva se prepusti izurjenemu nališpanemu dekletu. Ta jo premeri z vrha do tal ter nazaj do vrha in začne prednjo nalagati različna zimska oblačila. »Tole pomerite, pa tole, pa še tole … ne, ni dobro, ne pristaja vam, tudi to ne … tale ‘pelc’ bo morda najboljši … Pokrivalo? Ja, to baretko pokrijte, kučmo, ne, ne gre … kaj pa tisti klobuk? Ja, gospa, krasno! Zdaj pojdite do maskerke … O, gospod je že preoblečen! Se sploh poznata?«

»N-ne …«

»Torej, takole piše: Vidva sta starejši zakonski par, ki zvečer v mrazu hiti proti Pivnici z namenom, da se v njej pogreje … a to vama bodo že spodaj razložili. To je vse. Ko bo končano, čim prej prineseta obleke nazaj. Srečno!« In že se dekle posveti drugi osebi. Pri vratih pa se spogledata: »novi zakonski par« – dva tujca.

»Jaro sem, gospa, dovolite, da se vam vsaj predstavim,« ji on ponudi roko.

»Silva,« reče ona in zadržano pogleda gospoda v fraku, cilindru, s sprehajalno palico v orokavičeni roki. Pravi stari šarmantni gospod z urejeno sivo brado in malce predolgimi temnimi lasmi. Pred velikim ogledalom za drugimi vrati jima maskerka napudra obraz ter popravi, kar je potrebno. Silva se v dolgem krznenem plašču in naličena naenkrat počuti kot gospa! Kot bi se prelevila; prvič v življenju je oblečena v pravo krzno!

Na trgu je polno živžava. Priprave za snemanje so v polnem teku. Nekaj prizorov so posneli že prejšnje dni. Še skoraj uro časa je do njunega snemanja.

»Gospa Silva, če se strinjate, se sprehodiva malo čez plac, da se vsaj spoznava in – ujameva korak, kot se reče!« Silva molče prikima. Počasi stopita po mestnem tlaku, njuni trdi stari usnjeni čevlji votlo odmevajo po granitu. Beseda kar ne steče; le nekaj o vremenu, o nasutem snegu, ki to ni. Prideta do drugega konca trga. Kaže se vrniti nazaj.

»Ničesar ne vem o vas, draga ‘soproga’. Kako bova uravnala korak, takole nepoznana!?« Silva se zasmeji, se ustavi, ‘pelcmantel’, prevelik za njeno vitko postavo, kar zavihra, da ga z rokami tesno stisne k sebi. Ta gospod ji je všeč: visokorasel, vljuden, zadržan, prijazen. In tole statiranje sploh ni napak! pomisli. Pa ona sama? Nekaj skuša povedati o sebi. V par stavkih mu zaupa, da ji je to malo staro mesto zelo všeč. Sicer že dolgo živi v sosednjem mestu, sama, odkar je pač tako, kot je … Jaro jo pozorno posluša. Medtem sta že drugič prehodila Mestni trg – in skoraj ujela korak. Ne sprašuje ga o njegovem življenju, meni, da za žensko takšno poizvedovanje ni primerno.

»Gospa Silva, vas smem prositi, da me primete pod roko, tako, kot bova šla proti Pivnici v prizoru? Kot pravi zakonski par … tako so naju določili.« Silva presenečena spet zaustavi korak. »Ne bom vas zapeljal, ne bojte se,« se Jaro zasmeji z globokim, nizkim glasom. »Hladno je. Vas so oblekli v krzno … a mene le v pretesen frak!« Z zadržkom potisne drobno, v krzno oblečeno roko pod njegovo pazduho. On jo krepko stisne k sebi, prijetno toplo je tam noter. Spet merita korake čez trg. Kar nekaj zavistnih oči se obrne v njuno smer. »Zdaj vam bom povedal nekaj še o sebi, preden naju pokličejo tja …« Počasi, kot se sprehajata, pripoveduje svojo zgodbo. Najprej otroštvo, pa obvezna moška tema – vojaščina, dom, ki je bil nekoč osrednja skrb in pribežališče, kariera. »Minejo leta kot čez noč, že odidejo otroci, pride bolezen … Sprva se je človek niti ne zaveda, ne vzame tako zares … Tri leta si že sam kuham, kolikor sploh. Bolj malo sem doma. Amaterski igralec sem in vsakokrat komaj čakam jesenske sezone, ko se pričnejo vaje.«

Glas iz ozvočenja filmske režije prekine njun pogovor. Pohitita proti sceni. Zahtevana je zbranost, posluh. Pričeli bodo! Sodelujoči so nemirni, zvedavi, vsi želijo biti najbliže kameram. Nekajkrat jim razložijo potek, vedno je kaj narobe. Začne se zares! Prvič, pa drugič, tretjič, vsakokrat za spoznanje drugače … desetič … Poklicni igralci se za statiste ne zmenijo. Silva in Jaro sta le kratek čas osrednja lika, morajo jima pustiti prostor proti osvetljenim vratom Pivnice. Pozorno poslušata navodila in se jih skušata čim dosledneje držati. Ves čas je okrog njiju gneča, ona se ga tesno drži pod roko. Ob njem čuti varnost. Tistih nekaj besed iz scenarija sta ponovila že ničkolikokrat.

 Že je pozna večerna ura, mraz se stopnjuje, filmarjem se nikamor ne mudi. Statiste je že zdavnaj minilo veselje do snemanja, itak ni nikoli vse prav. Postali so malodušni, kot lutke se v ponavljanjih premikajo naprej in nazaj. Končno je režiser zadovoljen. Zaključek, še formalnosti, in odrešilne stopnice proti garderobi.

Znotraj dokaj polnega barsko osvetljenega, ali bolj zatemnjenega lokala najdeta v kotu prosto pogrnjeno mizico za dva. Zrak vonja po cimetu, po dišavnih svečkah, ki nalahno trepetajo na mizah. V drugem kotu velika smreka s srebrnimi baloni in drobcenimi modrimi lučkami, prelivajo se počasi, kot bi v daljavi odsevalo jasno nočno nebo. Utrujeno odrevenela sta, a zadovoljna. Dan je bil poseben, nenavaden, zanimiv; novo doživetje. Pristopi natakar.

»Želita, prosim?« Silva in Jaro se spogledata. Morda zares prvič ta večer v oči. Bila sta vprašana skupaj, kot par. »Smem ponuditi kuhano vino?« pomaga iz zadrege natakar. Prikimata, ja, to bo nekaj pravega. Potem objameta vsak svoj topel sladkobno dišeč poln kozarec, počutje se izboljšuje. Med nasičenim vonjem kuhanega vina, cimeta in kadila se prepleta nežna glasba, ki preplavlja lokal. Silvestrski poljub … Spomini, nostalgija, nekaj, kar je ostalo zakopano v spominu. Tudi vsa dnevna dogajanja so ostala nekje zunaj. V prijetnem klepetu si nehote izmenjata mnogo pogledov, iskrenih in iskrivih! In sproščenih besed. Pride čas za slovo. Spet sta na trgu, pozna nočna ura je, vrvež je povsem pojenjal.

»Gospa Silva, saj mi ne zamerite … eno željo imam,« se Jaro prestopi z ene noge na drugo. Tesno se ji približa, ko ji podaja roko v slovo.

»Ja?«

»Veste, tudi cerkveni pevec sem. Ko bo tamle v farni cerkvi polnočnica, bomo peli … Tako mi je samotno, ko pridem sam tja, in potem, ko je konec, spet sam odhajam proti domu. Bi vam bilo odveč, no, samo vprašam, da bi me pospremili na sveti večer v cerkev?« Silva se za hip zmede. Nima več navade zvečer hoditi od doma. Ampak, ampak … Zakaj pa ne?! Sama je na istem, že dokaj dolgo! Sama.

»Gospod Jaro, presenetili ste me s tem. Hmm. Pa bi vam bilo to res v veselje?«

»Verjemite, verjemi, Silva, zelo bi me razveselila. Seveda če …?«

Stari mestni trg je naslednji dan že počiščen filmske navlake; dobi praznično podobo, do večera je okičan z vsem lepim, svetlečim. Dan, dva, že je sveti večer. Je zgolj naključje, da prav tisto popoldne prične snežiti? Sprva čisto nalahno, na večer se že igrive snežinke prav na gosto vrtinčijo skozi mestno raznobarvno svetlobo. Pobelijo vse in kar na hitro spremenijo podobo mesta. Zimski spokoj lebdi pod obokom neba.

Preko trga se riše dvoje svežih stopinj v ubranem koraku, Silva ima svojo roko pod desnico Jarovega rokava. Toplo je tam noter … Zvonovi pojejo, pritrkavajo in vabijo k polnočnici. Mnogo stopinj že pred njima vodi v tisto smer. Tudi onadva gresta proti cerkvi, tesno drug ob drugem. Tja, kjer jih na božično noč čaka lepa in nerazložljiva polnočna skrivnost.

Umirjeno srečna sta.

Ilustracija: Manon Paolucci