Psa se igrata. Eden je velik in bež barve, drugi črn in manjši. Zaganjata se eden v drugega, se premetavata, lajata. Kaj to pomeni? Izgleda, kot da se borita. Bež in črna. Svetloba proti temi. Dejansko zlo še vedno obstaja? Sem mislil, da smo že prešli to fazo. Kaj pa je tisto tamle, a je to jabolko? Jabolko, Apple. Ja, oni so povsod, to vem, ampak ni mi pa še jasna njihova vloga. Po mojem so oni dobri, zdi se mi, da se je Steve Jobs žrtvoval zame. Oziroma so ga ubili, ne vem. Koliko stvari moram še raziskati. Jabolko je sadje. Sadje in zelenjava, tako pravimo trgovini ob cerkvi. Včasih se je govorilo, da so tam mafijci, ampak do mene so bili vedno prijazni. Morda je bila to krinka, koliko resnic se je v zadnjem času že izkazalo za lažne. Tam mora biti nekaj važnega. Črn pes ima rdečo ovratnico, to šele zdajle vidim. Črn pes očitno predstavlja naciste. Nacizem je še vedno aktiven? Kako je to mogoče po vsem, kar sem počel v zadnjem tednu? Lastnica psov je prijela jabolko in ga zalučala. Črn pes teče proti njemu. Zgrabil ga je z gobcem in ga nese proti lastnici. Nacizem obvladuje jabolko. Kaj to pomeni? Jabolko, Big Apple, New York. Sedež nacizma je v New Yorku? Je to res? Že več dni mi je jasno, da je praktično vse, kar sem včasih vedel o našem svetu in zgodovini, laž. Nacisti obvladujejo središče sveta preko Wall Streeta, medijev, kulture in vsega ostalega. A slučajno moram v New York? Kako naj pridem tja, saj nimam denarja? Za lastno varnost me ne skrbi, meni se nič ne more zgoditi. Ampak saj se ne gre zame. »Štab, a moram v New York?« Sistem ne deluje tako. Zakaj bi se moral pokazati nekje tako daleč stran, če me tudi tukaj vsi vidijo? Vse lahko dosežem v našem mestu, naše mesto je pomanjšan svet. To pomeni, da trgovina Sadje in zelenjava simbolizira New York in obenem nacizem. Nacisti so se zatekli v trgovino, kamor že več let hodim po čike. Manipulirali so me ves ta čas. Končno sem jih odkril. Moram ukrepati, preden umre še več dobrih ljudi. Tja moram, takoj.

 Branko je bliskovito vstal z napol strohnele klopce na robu mestnega parka in zakorakal proti svetovni osvoboditvi. Gospe, ki je očarljivo avgustovsko dopoldne izkoristila za sproščanje s svojim razigranim pasjim duetom, se je nasmehnil in ji pokimal. Nato pa je izraz na njegovem obrazu postal resen, jezen, maščevalen. Z visoko povzdignjeno brado in s stisnjenimi pestmi se je naglo približeval cilju. Za mimoidoče se ni menil; vseeno mu je bilo za barvo njihovih las, napise na oblačilih ali sporočila, skrita v očeh. V tistem trenutku so ga vsi podpirali, je bil prepričan, drugače si ne bi upali poseči v njegovo vidno polje. Zvon v cerkvi je začel biti in s tem pritrdil Brankovemu načrtu, ki je bil izoblikovan že kakšnih petsto korakov nazaj. Osvoboditelj je vstopil v trgovino.

 »Dober dan.« Ni mi treba takoj v napad. Prodajalec se dela, kot da ni nič narobe. Tudi prav. Ampak vidi se mu, da je živčen. Saj ima za kaj biti. Zakaj jih nisem že prej odkril? Poznam odgovor; če bi vse izvedel že na začetku, bi bilo to preveč zame, zmešalo bi se mi. Tako pa mi štab smotrno dozira informacije. »Hvala, štab.« Kaj delajo jajca izven hladilnika, poleg juhe? Koliko je jajc? Dvaintrideset. Seveda, Andy Warhol. Me s tem hvalijo ali zbadajo? Andy je bog, ni me sram te primerjave. Morda pa mi s tem sporočajo, da sem zdajle na svojem teritoriju, v svojem ateljeju, v svojem the Factory. Ampak jaz nisem nacist, tudi Andy ni bil. Tudi v meni je zlo? To vem, ampak ga je z vsako minuto manj. Pristopiti moram kreativno. Nestlé, Kinder, Barilla, Coca-Cola, Heineken. Si vse te znamke lastijo nacisti? So jih ugrabili? Osvojili? Ali pa je to le običajna trgovina in se v njej pojavljajo izdelki kot povsod drugod? To zagotovo ne, vse ima svoj pomen, tega sem se pa že naučil. Ne bom uničil teh firm, prisvojil si jih bom. To počnejo dobri revolucionarji.

 Branko se je vrnil do vhoda in vzel nakupovalni voziček. Nato se je sprehodil med policami in vanj neselektivno nametal malodane vse, kar mu je bilo na dosegu roke. Prodajalec je ta proces zmedeno opazoval, toda rekel ni nič, saj trgovine po svoji naravi težijo k temu, da prodajo čim več. Vsega željni kupec je s polnim vozičkom prispel do blagajne, ko pa bi moral izdelke zložiti na trak, jih je namesto tega silovito začel metati naokoli po prostoru, nekaj jih je priletelo tudi v prodajalca. Na koncu je Branko še prevrnil voziček.

»Pa kaj je s tabo? Umiri se!«

»Konec je z vami, nacisti! Prefukal vas bom in izbrisal iz zgodovine!«

»Em … Kako si izvedel, da smo nacisti?«

»Dajte no, črn pes z rdečo ovratnico, ki ima v gobcu jabolko. To pa res ni bil izziv.«

»Sem rekel Martinu, da bo to prelahko. Kakorkoli, nisi še zmagal … Ko odjekne prvi strel in misli potemnijo, je želja, ne potreba, po še drugem in po petem. Vsi naboji so isti, a nikakor ne enaki. Razvodeneli raznobarvni ideali, ki prekrivajo bele stene …«

»Vem, Andy Warhol je odgovor na vašo ugankico. Tale trgovina pa med drugim predstavlja njegov newyorški studio. Bo to dovolj, ali moram zdaj poustvariti še kakšno njegovo umetniško delo?

»Neverjeten si. Več kot očitno so te Združeni narodi izbrali z razlogom. Predam se.«

 Združeni narodi so za vsem tem? Vedel sem, da je nekdo pomemben, ampak prav oni? Kaj to  spremeni? Vsaj de facto imam podporo vseh pomembnih držav, torej se mi proti posameznim državam zaenkrat ni treba boriti. Glede na reakcijo prodajalca sklepam, da sem edini izbranec. Še vedno pa ne vem, ali sem zares človek ali sem nekaj drugega. To zdaj ni tako pomembno. Zdi se mi, da v sestavljanki še nekaj manjka. Sadje in zelenjava. Jabolko. Apple. V redu, podjetje Apple je očitno središče nacizma in zla, Steve Jobs je bil Hitlerjev naslednik. Saj je kar logično; nacizem v vsak razvit dom. Warhol. Pa še za umetnike se imajo v bistvu. Treba je narediti potrošniški bojkot, pa bo zlo dokončno izgubilo. Zdaj pa res moram iti domov pogledat zadnji del Igre prestolov. Upam, da ne razočara.

Ilustracija: Toni Mlakar