Lars&Sven, ime, ki je nekje na robu moje podzavesti plavalo, kdo ve kako dolgo, verjetno leta, preden me je neko sobotno popoldne prijatelj Toni poklical z idejo, ki me je prijetno presenetila: »Greva na Lars&Sven ‘foodtruck’!« 

Še zdaj ne vem, kaj točno je bilo tisto, kar me je navdušilo. Že ime, Lars&Sven, se je slišalo nekako prestižno. Potem pa še ideja potujoče restavracije … Foodtruck? V Sloveniji? Vznemirljivo! Verjetno pa je bila kriva kombinacija obojega, združena z dejstvom, da bom po kar dolgem času spet videl svojega prijatelja. Kakorkoli že, nedolgo za telefonskim klicem sem se usedel v avtomobil in odpeljal proti Škofji Loki.

Ko sva s Tonijem prispela na parkirišče Mercator centra, sva hitro ugotovila, da sva prepozna. Že, tovornjak je bil tam, na skrajnem levem koncu parkirišča, a bil je zapuščen in prekrit z nekakšno cerado. Kljub razočaranju, ali morda prav zaradi njega, sva parkirala in stopila bližje. Medtem ko sva žalostno postavala okrog tovornjaka, sem prišel celo na idejo, da bi stopil v Mercator po nekaj, kar bi zacelilo moje rane – sendvič, morda burek. A ne, iz sanjskega hamburgerja se spustiti tako nizko, to bi bilo slabše kot nič.

Prišli so ravno, ko sva se odpravila nazaj proti avtomobilu. Še zdaj ne vem, od kod so se pojavili – morda pa so bili ves čas v tovornjaku?. Četa dolgolasih odrešenikov, ki so švigali mimo naju in nama ponosno kimali, kot bi hoteli reči: »Pripravita se, kajti to, kar prihaja bo hudo … hudo dobro!«

V pičlih nekaj minutah je stvar delovala, kar pa naju je s Tonijem še bolj razveselilo, je bila dolga vrsta ljudi, ki se je pojavila za nama. Mislila sva, da je vsega konec, a v resnici ne bi mogla priti v boljšem trenutku! Ko sem strmel v tablo s ponudbo, pa me je za trenutek preplavil dvom. Ponuditi Lars burger in Sven burger v restavraciji z imenom Lars&Sven, to se že ne sliši preveč prefinjeno … A sem svoje skrbi hitro potlačil … Bodo že vedeli, kaj delajo!

Ko sem spet dvignil pogled, pa sem doživel novo, še večje razočaranje. Osebje je plesalo! No, morda niso ravno plesali, a poplesavali vsekakor so, in to ob spremljavi metal glasbe, ki so jo predvajali iz zvočnikov.  A še enkrat več sem svoje strahove potlačil … če se obnašajo kot zvezde, verjetno tudi kuhajo tako!

Če se prav spomnim, je Toni naročil prvi, nato sem sledil jaz. Čakala sva dolgo, več kot deset minut, a tolažila sva se lahko z dejstvom, da sva ‘preskočila’ vrsto, v kateri je bilo zdaj že vsaj dvajset ljudi. Ko sem jih gledal, sem se spraševal … Koliko časa bodo čakali tisti, ki so stali na začetku? Šel bi računat, a se mi ni dalo … tako ali tako pa je bila najina jed končana! Vzela sva vsak svoj pladenj, stopila na majhen šank pri začetku vrste in zagrizla.

Kar je sledilo, bi lahko primerjal s prizorom iz Bergmanovega filma Sedmi Pečat. Dva vojaka sta se po dolgih letih vojskovanja v križarskih vojnah vrnila na Švedsko. Podobno sva jaz in Toni vsakodnevno bila bitke s posušenim kruhom, ričeti, jotami, ‘ajmohti’, ostanki. No, morda ni tako kruto kot vojna, a vseeno. Vojaka sta na poti proti domu srečala moškega, ki je s psom na povodcu počival naslonjen na štor. Simbol miru, kot je bil tisti dan za mene in Tonija dober hamburger. Ko pa je eden izmed vojakov moškega prijateljsko lopnil po ramenu, se je razkril njegov obraz. Bil je mrtev, očitna žrtev kuge.

Zakaj prekleto ima hamburger okus po redkvah in zakaj je kruh star tri dni, ko pa je pekarna oddaljena le nekaj metrov?! Počasi sem dvignil pogled, da bi videl, če Toni doživlja podobno izkušnjo. Izraz na njegovem obrazu je povedal vse.

Morda se sliši pretirano, a tisto popoldne je del mene umrl. Morda res majhen, zelo majhen delček, a nazaj ga ne bom dobil nikdar, krivim pa osebje Larsa&Svena. Ples, tisto plesanje boli močneje, kot karkoli drugega. Dobro, tistih nekaj evrov je izginilo, že res, da mi je bilo še pol ure slabo, Toniju pa še dalj. A v resnici je najbolj krivo tisto poplesavanje, ker ni stvari na svetu, ki bi me tako jezila, kot pretencioznost. Več kot leto je že minilo, pa se še vedno razjezim vsakič, ko slišim ime Lars&Sven. Če se bolezen do zdaj ni pozdravila, dvomim, da se kdaj bo. Morda bi pomagal pogled na divjo svinjo, ki plane v tisti tovornjak, osebje pa skače iz njega, kot vojaki iz gorečega tanka, a dobro vem, da se to ne bo zgodilo, vse kar ostane, pa je zagrenjenost.

No, kar vedno pomaga, je pogovor. Verjetno ure sva s Tonijem preživela v pogovorih o tistem popoldnevu, ali bolj natančno rečeno, zgražanju, pljuvanju in obsojanju … to so pač stvari, ki tvorijo najino prijateljstvo. Kar me je po vsem tem najbolj presenetilo, pa je dejstvo, da je večini ljudi (če sem povsem iskren, prav vsakemu izmed njih), ki sem jih povprašal za mnenje, hrana Larsa&Svena všeč …  Zaskrbljujoče? Vsekakor.