Nekatere nas nahranijo, druge zdravijo. Lahko nas tudi ubijejo ali pa ponesejo na najbolj mistično ‘potovanje’ našega življenja. Niso niti rastline, niti živali. Nekateri celo pravijo, da so prispele na Zemljo iz oddaljenih koncev vesolja. Vse to in še več so glive, najbolj nenavadni organizmi, katerih vlogo in potencial smo začeli odkrivati šele v zadnjih desetletjih.

Veliko nas zmotno misli, da so glive le tisti zanimivi izrastki, ki nas kot gozdni škratje vsako jesen pozdravijo s svojimi odprtimi klobučki. V resnici pa so to le reprodukcijski plodovi veliko kompleksnejšega sistema prepletajočih belih niti, ki so za naravni ekosistem to, kar za našo globalno civilizacijo predstavlja internet. Temu sistemu pravimo micelij in že na prvi pogled izgleda kot nekakšno živčno omrežje. Je povezovalec; komunikacijski center za ohranjanje harmonije v naravi.

Ker glive niso sposobne sintetizirati hrane iz sončne energije, so razvile posebne načine preživetja. Nam najbolj znan je mikoriza – simbioza med višjimi rastlinami in glivami. Micelij se pritrdi na zaključke drevesnih korenin in izmenjevanje dobrin se prične. Gliva pomaga drevesu do mineralov in vode, ki se skrivajo v prsti, v zameno pa dobi hranilne sladkorje (ogljikove hidrate).

Kljub temu, da človek ne mora poslušati debatnega večera med drevesi, se ta vseeno odvija v globoki tišini pod zemljo. Namesto besed so rastline razvile komunikacijo prek kemikalij, ki pa brez micelija ne bi bila mogoča. Tako se med seboj strateško opozarjajo na morebitne zajedavce, s preventivnim prilagajanjem kemične sestave pa jih lahko odvrnejo in celo zastrupijo. Mogočne akacije, ki prekrivajo afriško savano, so se na tak način obranile skorajda usodnega vala antilop. Ker so pojedle večino listov na akacijah in s tem ogrozile njihovo preživetje, so si drevesa med seboj poslala SOS signale ter začela proizvajati nadpovprečno količino strupa v trnjih. Bitka se je s stotinami mrtvih antilop kar hitro končala.

Ta komunikacija je za ekosistem tako pomembna, da smo lahko v nacionalnem gozdu Malheur v Oregonu priča največjemu organizmu na svetu – miceliju, ki svoje omrežje razteza čez površino 10km2. Ob takšnih dejstvih se ne morem zadržati, da ne bi pomislil, če so drevesa res tisti mogočni vladarji zemlje, ali pa to vlogo na zelo vohunski način opravljajo glive? Kaj če so rastlinsko kraljestvo izumile glive, da bi se bolj učinkovito širile po planetu? Hm.

Tovrstna vprašanja niso tako nenavadna, če se vrnemo na sam začetek življenja na kopnem. Znanstveniki so pred kratkim odkrili najstarejše mikroskopske fosile gliv, ki naj bi kot prvi kopenski organizmi živele na Zemlji že 440 milijonov let nazaj. Še bolj presenetljivo pa je odkritje ogromnih fosilov gliv (med 420 in 350 milijonov let nazaj), ki so se v stilu antičnih obeliskov vzpenjale do 8 metrov visoko. In to dolgo preden so Zemeljsko površje naselila prva drevesa.

Čarobnost gliv pa se ne konča tukaj. Moderni znanstveniki namreč pravijo, da so ti organizmi veliko bolj blizu živalim, kot rastlinam, saj vdihavajo kisik in izdihavajo ogljikov dioksid. Prav tako kot ljudje. Njihova mikroskopska ‘semena’, ki jim pravimo spore, pa so sposobne preživeti vakuum v vesolju in veljajo za najhitrejše leteče objekte na planetu – iz trosovnikov se izstrelijo z neverjetnim pospeškom 25m/s. 

Naši zahodni družbi pa je že nekaj tisočletij prikrito dejstvo, da je na svetu več kot 180 vrst gliv, ki so sposobne v posamezniku izzvati psihedelično/mistično izkušnjo. Psihoaktivna substanca psilocibin se v naših možganih veže na serotoninske receptorje in ustvari nove nevronske povezave, že obstoječe pa okrepi. Ob zaužitju ‘magičnih gob’ se zaustavi tudi delovanje DMN-ja (Default Mode Network), ki je aktivno med spominjanjem, načrtovanjem prihodnosti, zavedanjem lastnega razmišljanja oz. med vsako samo-refleksivno aktivnostjo. V optimalnem okolju je rezultat razširjeno stanje uma, ki se izrazi v zmanjšanem delovanju ega in ekstatično-mističnemu počutju, ki ga spremljajo neverjetne geometrične vizualije, slikovite zgodbe, odprto filozofsko mišljenje ter občutek povezanosti z naravo. 6 urno potovanje pusti vsakega odprtih ust, zato ni čudno, da je večina ljudi uvrstilo to izkušnjo med 5 najpomembnejših v življenju.

Njihovo uporabo v religiozne, kreativne in zdravstvene namene je moč opaziti v mnogih starodavnih kulturah. Naša znanost pa jih je dohitela šele zdaj. Tako kot ostale psihedelične substance, so se tudi gobe psilocibinke izkazale za zelo perspektivna orodja za raziskovanje človeškega uma, povečanje kreativnega mišljenja ter razblinjanje posameznikovih škodljivih rutin. Ravno zato so v zadnjih letih postale eno najbolj učinkovitih zdravil za depresijo, raznorazne odvisnosti, kronične glavobole, OKM ter anksioznost povezano s kroničnimi boleznimi.

Uporabnost gliv ni omejena le na njihove plodove. Tudi sam micelij ponuja izjemno rešitev za prekomerno uporabo škodljive plastike. Če mu dodamo nekaj slame, žaganja in vode ter ga vstavimo v kalup, se bo ta počasi razrasel čez celoten substrat. Ko ga izpostavimo visokim temperaturam, pa dobimo izjemno obstojen biorazgradljiv material, ki je trši in bolj fleksibilen od betona ter odporen na ogenj in vodo. Aplikacije so praktično neskončne. Nadomestil bi lahko zaščitni stiropor v embalaži in okolju škodljive gradbene materiale; z njim bi lahko celo ‘gojili’ pohištvo ali pa naredili usnju podoben material, pri čemer bi nam bilo hvaležnih nemalo živali.

Mar ni nenavadno, da smo te čudežne male organizme odkrili ravno na kritični prelomnici človeštva? Ravno zdaj, ko nas pestijo ekološke katastrofe, izumiranje živali, kopičenje plastike, nezdrava prehrana ter poplava psihičnih motenj. Dejstvo je, da smo šli predaleč. Predolgo časa smo pozornost posvečali le tehnološko-ekonomskemu razvoju, zaradi česar se je zapostavilo naše mentalno zdravje. Ker smo preobremenjeni s kopičenjem informacij, zaslepljeni z ideologijami, skriti za zavesami svojih domov ter nesposobni doumevanja širše resnice, postajamo kot roboti. Brez premisleka sledimo ustaljenim tirom in upamo, da se ne končajo s prepadom. Ker ne znamo sami, pa se je narava odzvala s svojim zadnjim upanjem. Poslala nam je svoje male trubadurje, ki nas vabijo, da zopet skupaj zapojemo in obudimo človeško simbiozo z naravo.

Fotografija: Klemen Orešnik