Pozdravljeni, prijatelji, moje ime je Vojko. Na svet sem padel nekje sredi poletja. Ne vem točno, kdaj. Mame in očeta nisem nikoli poznal. Bil sem sirota, vse dokler me ni prijazen gospod v modrem delovnem kombinezonu rešil izpod zobovja grozne pošasti. Zatem so me odpeljali k skodranemu dekletu v sirotišnico. Izkazalo se je, da to dekle ni prijazno. Kmalu mi je namreč odvzelo možnost, da bi kadar koli imel podmladek. Tako so se moji plani spremenili. V sirotišnici sem spoznal veliko prijateljev, ki so stalno odhajali in prihajali. Nekega dne med umivanjem sem opazil, da nosim srce na levem boku. Vedel sem, da moram to izkoristiti. V meni je vzklila želja, da bi povečal svoje srce in ga pokazal svetu. A to ni bilo preprosto. Prvi korak do cilja je bil zmanjšati število prehojenih korakov. Srečo sem imel, da je bila sirotišnica, v katero so me vzeli, založena z velikimi zalogami hrane. Z vsakim grižljajem se je moje srce večalo.

Kmalu se je izkazalo, da ima prenajedanje svoje prednosti. Postal sem preizkuševalec statike ležalnih in sedalnih površin. Vedel sem, da je to delo nevarno, vendar me je k temu vleklo srce. K delu sem pristopil z veliko previdnostjo. Zastavil sem si faze poteka svojega dela. Prva faza je bila opazovanje površine z razdalje. Ko sem ocenil stopnjo nevarnosti, je sledila druga faza, pri kateri sem uporabil metodo opazovanja z udeležbo. Zlil sem se med svoje prijatelje in jih opazoval ter spraševal o izkušnjah pri uporabi površin. Napočil je čas, da slednje preizkusim tudi sam. Začel sem previdno. Drobni koraki, počasna hoja. Skočil sem gor in ugotovil – vse je nestabilno. Na podlagi tega eksperimenta sem presodil, da površine niso pravilno sestavljene. Tako je moje življenje mirno teklo vse do nekega jutra …

Bilo je povsem običajno poletno jutro, dan je obetal hudo vročino, jaz in druge sirote smo poležavali v senci. Prihrumelo je. V daljavi je rumena pošast dvigovala svojo roko. Občasno se je pojavilo skodrano dekle, nas nahranilo in postopoma odnašalo siroto za siroto. Moji prijatelji so pričeli eden za drugim izginjati. Nekega dne, ko sem pogledal okoli sebe, sem spoznal, da sem ostal sam. Rumena pošast je bila že čisto blizu, moj strah pa vedno večji. Ponovno je prišlo skodrano dekle, tokrat sem bil na vrsti jaz (ta ta ta taaam). Naenkrat se je stemnilo. Začutil sem mehkobo odeje. Nisem bil povsem prepričan, kaj se dogaja, vedel sem le, da moram zbežati, saj je šlo za življenje ali smrt. Po hudi borbi sem se zlil skozi roke ugrabiteljice. Pričel sem teči. Pred seboj sem uzrl ogromno brezo. Kot preizkuševalec površin sem se odločil izzvati svojo srečo. Poletel sem gor, kolikor so me nesle noge. Uspelo mi je. Zasoplo sem se ozrl in ugotovil, da sem ujet (ta ta ta taaam). Minute so minevale kot dnevi. Skodrano dekle me je klicalo. Poskusila je tudi splezati do mene, a enostavno sem bil previsoko, da me bi lahko dosegla. Moje srce se je manjšalo.

Po mnogih dneh je ponovno prišlo skodrano dekle, tokrat s svojo tolpo. V rokah so nosili meni neznano površino. Bolj kot so se bližali, bolj sem se oprijemal veje. Ugotovil sem, da je bila neznana površina past. Nenadoma se je na moji veji znašel ogromen gospod. Srce mi je začelo močneje utripati. Stemnilo se je.

Moj spomin na ta dogodek bledi. Preostale sirote so mi kasneje pripovedovale o tem usodnem dnevu. Pravijo, da sem, ko se je odprla past, ves preplašen stekel v zavetje in nekaj dni nisem prišel ven. Vem le to, da se nisem več nahajal v stari sirotišnici. Površine so bile popolnoma nove in meni neznane. V stiski sem poiskal najtemnejši kot, kjer sem ostal nekaj dni. Ko sem si opomogel, je bila prva stvar, ki mi je šinila v glavo, hrana. Vedel sem, da moram jesti, moje srce je namreč povsem upadlo in sem ga moral popraviti. Z vsakim grižljajem se je moje srce večalo. Uspel sem. Postal sem pravi baročni maček.

Linorez: Lea Vučko