Tomaž Furlan je M’ža. Vizualni umetnik, aktivist, kipar, dežurni cinik, restavrator, stari modrec, samostojni podjetnik, navsezadnje eden od direktorjev Zavoda O. Eden od prvoborcev škofjeloške mladinsko – kulturne alternativne scene. Ravno pravšnji človek za debato o žgoči in neulovljivi besedi alternativa.

Poskusi definirati alternativo.

Alternativa je aktivnost, ki uporablja principe delovanja, ki so drugačni od principov delovanja mainstreama. Zdaj, kaj pa to točno pomeni, tega ne ve nihče od nas. Poskusi izvesti ta miselni preskok iz miselnega avtomatizma, tendence naših možganov, da bi stvar stlačili v miselno formo, ki sledi nekim pogojem. Mislim, da je ključno vprašanje, če lahko misliš nekaj, brez da misliš po določenih vzorcih. Če ti to uspe, temu verjetno rečemo alternativa.

Kaj pa naj bi bil potem mainstream?

Poleti mi je nekdo pokazal podcast nekega angleškega pametnjakoviča, libertarca. Vrtel je posnetek, ko se je AntiFa gibanje spopadlo z naciji. Gladko je komentiral, da so »antifajevci« zamaskiranci, ki tepejo ljudi. Pred časom sem videl nek posnetek, ko se je nek smučar razburil in nekoga brcnil. Se pravi, da so smučarji zamaskirani ljudje, ki hodijo naokrog in brcajo ljudi. Enkrat sem videl, da je poštar brcnil psa. Se pravi, da so poštarji ljudje v uniformah, ki brcajo pse. Mainstream je ta avtomatika posploševanja. Že prej sem razlagal o miselnem avtomatizmu, se pravi o tem, da si postavimo enostaven sistem, po katerem mislimo določeno stvar. No, kadar ta sistem deluje v svoji polni funkcionalnosti, takrat govorimo o mainstreamu. Poglej si spot Helene Blagne. Ustreza vzorcem tega, kar je miselni aparat posplošil do točke, da je enostaven in funkcionalen. Se pravi, ustreza vizualnemu profilu, ustreza družbenemu profilu, pripenja se na točno določeno družbeno paradigmo, sebi in gledalcu pa omogoča, da se v vseh pogledih razumeta. Pred kratkim sem slišal izjavo nekoga, ki je dejal, da ne mara feministk. Češ, da so agresivne do moških. Če vprašaš mene, vsaka ženska, ki jo poznam, je večkrat podala kakšno izjavo, ki se jo označuje za feministično. Pa govori zgolj o osnovnih človekovih pravicah, o enakovrednosti spolov. Tako smo se znašli v situaciji, ko je feminizem postal mainstream. Ustvarili smo avtomatizem, po katerem mislimo feminizem, vizualizirali pa smo ga v zamaskirane možačaste ogromne bejbe s palicami, oblečene v črno, ki tepejo uboge fantke. Takrat, ko ta miselni avtomatizem prevlada, smo vstopili v mainstream. To pomeni, da se je ponovno pojavila potreba po feministčni alternativi. Skratka, dejstvo je, da če ne bi bilo mainstreamov, ne bi bilo alternative in obratno. Potem bi bila samo še stvar.

Potem bi bil samo še stream.

Glej, ne obstaja ministrstvo za mainstream, ki bi vsako leto izdalo ključno smernice, kaj naj bi bil mainstream, vse kar bi odstopalo, pa je alternativa. To nista splošna, temveč intimna izraza. Vsakič, ko posameznik uporabi ti besedi, je njegovo mnenje subjektivno.

Od vedno me je zanimalo, kam umestiti hipsterje.

Prijateljica iz Francije jih imenuje »mainstream alternative«. Sam mislim, da hipsterji zelo neučinkovito apropriirajo ljubezensko razmerje med mainstreamom in alternativo, s tem, da od vsakega pola vzamejo tisto, kar potrebujejo. Pragmatično, pač. Pri tem se mi zdi ključno, da si postavimo vprašanje. Ali je hipsterjada subkultura ali kultura? Nikakor ne gre za subkulturo, saj se vedno interesno naslanja na to, da bi prevzela vzorec kulture. Če se vrnem nazaj na miselni avtomatizem, vedno poskuša delovati s pogoji, ki so avtomatizirani do te mere, da je izplen čimboljši. Nikoli ne plava po praznem polju in išče rešitve. Tako so iz mainstreama vzeli tržne elemente in funkcionalnost, iz alternative pa vizualni izgled in narativne vsebine, s tem pa tvorijo neke nove produkte. Tu se mi postavlja novo vprašanje. Če si pol mainstream in pol alternativa, a je to mogoče? Če mene vprašaš, si potem mainstream. Če si pol velik in pol majhen, potem si velik. Vedno si na strani, ki zmaguje.

Naj nama bo všeč ali ne, spregovoriti morava o alternativi in denarju.

Ne tako dolgo nazaj mi je nekdo dejal, da Laibach niso alternativa, ker vlečejo državna sredstva. Vredno razmisleka. Kaj zdaj to pomeni, da je alternativa tisto, kar ni sofinancirano s strani države? V trenutku, ko pa prejmeš sofinanciranje, nisi več alternativa? No, tisti, ki rečejo kaj takega, naj se usedejo za leto ali dve in dobro premislijo. A potem nisi alternativen, ker prejemaš plačo? Če v Mercatorju kupuješ krompir? A zato, da si alternativen, ne smeš živeti na tem planetu?!

Če si že omenil Laibach. Mainstream ali alternativa?

Vsekakor bi dejal, da alternativa, predvsem iz enega razloga. Oni niso vključili svojega izraza v neke preverjene vzorce, ampak so ga gradili sami. Niso povzeli tega, da moraš biti na odru lep, peti o pozitivnih stvareh ter, da trije akordi najbolj sproščajo hormon sreče. Sestavili so svoj izraz na podlagi nečesa drugega. Hočemo povedat to in to, imamo kritiko tega in tega. Če bomo vsi enkrat oblečeni v črno in govorili z nizkim glasom ter preigravali Laibach komade, potem bo to težko še alternativa. Mogoče revolucija, ampak nikakor se mi to ne zdi prijetna misel.

Večkrat se nam zdi, da sta alternativa in množičnost naravna sovražnika. Laibach so vsekakor zasedba, ki privlači množice.

Če razmišljava v lokalnih parametrih, vzemiva pop skupino Strmina, ki ima v Loki na koncertu 300 poslušalcev in neko garažno zasedbo, na koncert katere pride 13 njihovih prijateljev. Tu gre za velik procent v korist mainstreama. Če pride na koncert Laibachov okrog 3000 ljudi, gre v primerjavi s številom prebivalstva na svetu, za še neprimerno večji odstotek. Pravo vprašanje je v bistvu, kakšno gledišče zavzameš. Če v Loki pride na Laibach okrog tisoč ljudi, je to že velik odstotek prebivalstva Škofje Loke, skoraj bi že lahko rekel, da v Loki predstavljajo mainstream. Nasprotno so v Ljubljani že alternativa. Znotraj naših socialnih krogov, so verjetno mainstream. Če se vrnem nazaj na tezo, da je alternativa zelo fraktalna stvar. Znotraj nje imaš vsebine, ki so mainstream in alternativne. Prav tako znotraj mainstreama. Že prej sem dejal, da gre za intimne odločitve. Radi bi iz teh odločitev izločili posameznika, spisali recepte za alternativo in mainstream ter si ta recept vtetovirali za uho. Takrat, ko se ne bomo mogli odločiti, bomo pogledali za uho v priročnik. No, to se ne bo nikoli zgodilo. Na srečo. S tem bi alternativi vzeli osnovni razlog, zaradi česar sploh obstaja. Sodobna zahodnjaška demokracija je alternativo mainstreamizirala, potrebuje toliko in toliko protestov na leto, da ohrani svoj demokratični proces. Pravzaprav pa bi ti protesti in gibanja morali biti alternativa mainstreamovski politični praksi, ne pa eden izmed pomembnejših delov nje. Vendar sta alternativa in mainstream tesno povezana, zato je neizogibno, da se na vsake toliko časa zaljubita ter potrebujeta en drugega, da preživita dan.

Se ti zdi, da je Škofja Loka plodna za razvoj alternative, vznik alternativnih gibanj?

Če rečem, da je odličen poligon za razvoj alternativ(e), sem ji ravnokar zabil križ na grob. Mislim, da je ustvarjanje pogojev za njen vznik nemogoče, lahko pa ustvariš pogoje za mainstream. Sicer pa so primerjave odvisne od konteksta. Če primerjava z namibijsko vasjo, potem je Loka popolnoma odštekana. Če pa jo primerjava z Bristolom, potem je pač navaden konservativni »tirolski prdec«. Kako ustvariti situacijo, da se bodo producirale odštekane stvari? Hja, gremo dalje, bomo že nekoga razpizdili. Prepričan sem, da je to idealna pozicija za spodbujanje alternativ(e). Nekdo bo znorel. Naše želje, da bi vzgajali nam podobne mlade so lahko kontraproduktivne. Verjetno bi bilo bolje, da bi bili mi nekaj bolj razumljivega in bi nas lahko čimprej odjebali. To bi ustvarilo pogoje za vznik nečesa novega. To bi bila alternativa.

Pravzaprav se je tudi Zavod O večkrat znašel v navzkrižnem ognju alternative in mainstreama.

Se strinjam, veliko je bilo debat, tudi znotraj Zavoda O, v smislu »odjebi alternativo«, to se ne splača. Potrebno je uporabiti preverjene vzorce, jim dati nov zagon, novo investicijo, na ta način boš dobil presežno vrednost. To drži in hkrati ne drži. Mogoče kratkoročno. Večino časa ne drži. Verjetno gre za najbolj rizično poslovno pozicijo, saj je presežna vrednost, ki jo ustvariš, premosorazmerna od tvojega vložka in ogromno dejavnikov. Marsikaj gre lahko narobe. Seveda so presežne vrednosti najvišje, ampak so tudi vložki najvišji. Alternativne pozicije so stavile na drugo stran. Na to, da bodo z minimalnim vložkom ustvarile neko novo paradigmo, ki bo dolgoročno proizvedla celo več presežne vrednosti. To funkcionira. Neki mulci, ki so v garaži igrali odtrgano muziko, so na koncu spodbudili globalno gibanje. Če bi računal vrednost tega gibanja, govorimo o enormnih številkah. Podzavestni cilj alternativ je, da bodo spremenile svet, mu dale nove mainstreame, ki bodo izboljšali prejšnji svet.

Fotografija: Tomaž Ograjenšek